Zakaj je dobro biti član gobarskega društva

Kaj neki počnejo gobarska društva? Spodbujajo gojenje gob na vrtu ali spodbujajo nabiranje v naravi? No, karkoli že, ta društva pridejo prav s kakšnim predavanjem o razlikovanju med užitnimi in neužitnimi gobami, da nam ni potrebno pristati na urgenci. Vsak gobarski navdušenec si mora namreč nabrati kakšno izkušnjo ali dve preden lahko z gotovostjo reče, da si lahko določeno gobo brezskrbno pripravimo. Tako na spletnih straneh nekega gobarskega društva najdemo različna predavanja o gobah, od prepoznavanja zdravilnih gob, predavanja o gojenju gob, o nevarnih gobah in klasična predavanja vezana na letni čas – spomladanske, jesenske in zimske gobe. Poleg tega organizirajo izlete v naravo, kjer seveda iščejo gobe in jih potem v društvenih prostorih prepoznavajo – strokovno temu pravijo determiniranje. Potem seveda pripravijo še razstave za nečlane.

In koliko je takih društev v Sloveniji? Po razpoložljivih podatkih naj bi bilo v Sloveniji 26 gobarskih društev. Zakaj je še dobro biti član gobarskega društva? Zato, da te ob vsak dan spreminjajoči se zakonodaji nekdo spominja ali opominja na posameznosti. Tako lahko vsak, še tako  navdušen gobar nabere le 2 kg gob naenkrat, že nad najdiščem jih mora očistiti in dati v pleteno košaro in ne plastično vrečko ali vedro. Določeno je tudi katere gobe se lahko nabirajo in kje, saj so nekatere zaščitene – kar 41 vrst je takih. Društvo vas opominja na “stranske učinke” gobarjenja, t.j. na srečanje z živalmi v gozdu in pravilno ravnanje ob takem dogodku ter na bolezni, ki posredno pretijo tudi v gozdu, kot je klopni meningoencefalitis. V društvu si izmenjujejo še recepte z gobami, ter ob kaki priložnosti pripravijo še pokušino. In kar je ključno za vse nepoznavalce, vas na izletih po terenu seznanijo s predeli, ki so bogati z gobami.

Če ste do sedaj oklevali z včlanitvijo v najbližje gobarsko društvo, ste si zdaj gotovo premislili, saj je koristi od takega članstva kar nekaj.

Piercingi – da ali ne?

Če so si nekdaj prebadali telo le v bolj eksotičnih krajih, kjer se je to med drugim štelo tudi za neke vrste prehod iz otroka v odraslega človeka, je danes prebadanje splošno sprejemljivo tudi pri nas. Male luknjice za uhančke so nekaj povsem običajnega, število je naraslo tudi v moški populaciji, ženskam pa nekako ni dovolj le en uhanček na uhelj, ampak si na enem uhlju omislijo vrsto luknjic oziroma kasneje uhančkov.

Kar se tiče glave, je standardno mesto za piercing še nad zgornjo ali spodnjo ustnico, nos, obrv, itd.

Kaj pa drugi deli telesa?

No, če so uhani nekaj običajnega, so bolj posebni deli za prebadanje skozi jezik, prsne bradavice, popek in sramne ustnice. V zadnjem času se je razširilo tudi prebadanje na čisto “navadnih” mestih, t.j po celotnem trebuhu, na poljubnem mestu ali na več poljubnih mestih.

Kako pa je s samim postopkom prebadanja?

Da se ne zalomi in nastanejo hude težave, je potrebno piercing delati pri strokovnjaku, ki bo imel pravi pribor za prebadanje, ki bo seveda steriliziran. Kljub vsemu znanju in dobrem orodju, pa lahko pride do komplikacij, saj telo lahko zavrne piercing. Običajno je to zaradi alergije na kovino, ker mogoče sploh ne vemo, da smo na kaj alergični. Lahko pride do hudega vnetja, ki ga je potrebno ustrezno zdraviti, lahko pa pride celo do tega, da telo začne delati različne izrastke na prebodenem mestu.

Zato je potrebno po prebadanju nekaj časa res skrbno bdeti nad prebodenim delom in paziti, da se v piercing ne zataknemo z oblačilom, ali čim drugim, saj lahko mesto še bolj poškodujemo. Navodila za oskrbo piersinga nam bo dal strokovnjak, ki je izvedel storitev. Običajno oskrba vključuje 1x do 2x dnevno razkuževanje prebodenega dela. Odsvetuje se različne obliže, ki ne dihajo in tako preprečujejo celjenje rane.

Kako pa je z bolečino?

Bolečina je stvar posameznika, saj ima vsakdo drugačen bolečinski prag.  Pri tem ločimo dve različni bolečini. Ena se nanaša na samo prebadanje, druga pa na zdravljenje rane. Običajno ne gre za neko hudo bolečino, če se rana le ne vname preveč. V nasprotnem primeru se je potrebno vrniti k tistemu, ki vam je delal piercing, če je prehudo pa kar direktno k zdravniku, da ne bo vaš novi piercing postal vse kaj drugega kot okrasek.